“Anoreksija me je pripeljala do tega, da sem se začela izogibati druženju z ljudmi, da sem premišljevala le še o hrani in tem, kašno bo moje telo. K sreči sem o telesu začela razmišljati zdravo, preden bi bilo prepozno.”
Vsi imamo svoje težave. Nekaterim težko uidemo, še posebej takrat, ko vplivajo na naše vsakodnevno življenje. Takšnih stvari pa se moramo znebiti in jih vreči čim dlje od sebe. Večina deklet (če ti morda ne, toliko bolje zate) ima pogosto slaba in negativna mnenja glede svojih teles. Taki pomisleki lahko vodijo v zelo nezdrava dejanja, ki ti preprosto uničijo življenje, ki bi ga lahko imela, če se zaradi tega ne bi živcirala. Če imaš takšne težave, ti lahko morda iz lastnih izkušenj dam kakšen namig, da boš lahko ponovno zaživela kot nikoli poprej.
Nezadovoljstvo s telesom
Moja zgodba se je začela z malimi pomisleki in nezadovoljstvom z mojim telesom. Povedala sem mami in razumela me je. Na začetku sem se lotila stvari kar zdravo, a to se je prevesilo v popolnoma pretirano nehranjenje. Občutki so bili grozni, nič ni bilo bolj pomembno in zadovoljivo, kot to, da sem lahko preskočila en obrok. To pa je zelo narobe in če se sama tako počutiš, si priznaj, da to ni zdravo zate. Med anoreksijo so bili občutki grozni, jaz sem se počutila grozno in vsi ljudje okrog mene tudi, s seboj sem nosila grozno energijo in slabo voljo. Hodila sem na terapijo, a res nisem uživala. Na koncu sem ugotovila, da si lahko pomagam samo sama, saj mi nihče ne more pomagati, če nisem prepričana vase, da bi rada ozdravela.
Potrebovala sem razlog, zakaj si želim živeti normalno
Nekaj časa sem potrebovala, da sem ponovno normalno začela gledati nase in na hrano, a je bilo v to vloženo veliko truda. Pomembno mi je bilo to, da sem imela razlog, zakaj si želim živeti normalno. Hotela sem se družiti z ljudmi brez skrbi, kaj bomo skupaj jedli, želela sem ponovno imeti več moči, nisem si želela biti več šibka kot do tedaj, želela sem zrasti do konca, saj ti podhranjenje lahko ustavi rast, želela sem si biti zmožna biti sam svoj človek, ne da bi se ozirala na druge. Uspelo mi je in najbolj sem hvaležna ozdravitvi. Moram pa priznati, da sem se vmes počutila, kot da nikoli več v življenju ne bom spet normalna glede hranjenja, temveč bom venomer samo razmišljala, kaj bom in česa ne bom pojedla. Reši se tega čim prej, ne bo ti žal.
Kaj sem občutila?
Čustva so naporna, včasih jih je drugemu težko razložiti. Ampak kaj pa je res pomembo? Želiš si biti kot nekdo drug, neka druga figura, ki te je navdihnila, in si želiš biti bolj in bolj podobna njej, na sebi pa vidiš napake in nepravilnosti, ki bi se jih rada znebila, pa ne veš, kako. Začneš jesti manj in več telovadiš, saj verjameš, da boš idolu bolj podobna. Toda kam te to pelje? V obsesivno kroženje okrog hrane in (ne)zadovoljstvo ob tem, kako si videti. Ali je to res najbolj pomembo? Verjamem, da bi se morala vsaka ženska ali moški počutiti samozavestno v svojem telesu in si reči v ogledalu: “Uau, res sem dobro videti!”
Občutki nezadovoljstva z videzom vodijo zgolj v propad
Toda kam te bodo vodili občutki glede sebe, ki nikoli niso zadovoljni s tvojim videzom? V propad. Po mojem mnenju mi je moja izkušnja z anoreksijo dala veliko širši pogled na svet ljudi ter razumevanje z njimi, a če se iz nje ne izvlečeš, vodi v samouničenje, propad kot nenameren samomor na dolgi in mučni način. To je kruta realnost. Dobra novica? Res nikoli ni prepozno, da si pomagaš in se rešiš pekla, v katerega si padla. Od ozdravitve nisi daleč, tvoje fizično stanje bo hitro prešlo nazaj v zdravo telo, glede psihičnega pa moraš le začeti razmišljati o tem, kaj je zares dobro zate, razmišljati drugače.
Nisem hotela ‘normalnega telesa’
Naj ti povem po pravici – mene je bilo besedne zveze “normalnega telesa” zelo strah, ker sem mislila, da to pomeni nekako že debel, kar pa sploh ni res. Pri tej bolezni – anoreksiji – ima vsak svoj pogled, vsakdo si postavi drugačna pravila o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je lepo in kaj ne, kaj počne, kako razmišlja, čeprav se vsi primeri ne razlikujejo preveč. Vse te ideje se namreč naredijo v tvoji glavi in v resnici nimajo smisla. Postopek ozdravitve je, da si te pomisleke izkoplješ iz glave in v redu boš.
Kaj pa zares pomaga?
1. družba
Velikokrat se zgodi, da se, ko najstniki zabredejo v takšne težave, odmaknjeno od zunanjega in socialnega življenja, kar povzroči le to, da se jim stanje še poslabša. Zato se potrudi in pojdi ven, pokliči prijateljico, zaupaj ji, kaj te muči, gotovo te bo razumela. Morda izveš od nje, da gre skozi iste stvari, a ji je bilo preveč nerodno govoriti o tem. Če nimaš prijateljic, s katerimi bi se ujela, poišči nove, malo se potrudi in našla jih boš.
2. narava
Pojdi ven, v naravo, kjer je mirno in nikomur ni mar, kako si videti, kaj si danes pojedla in tako naprej. Naužij se svežega zraka in razmisli, kaj si v življenju zares želiš.
3. Stvari, ki te zanimajo
Včasih se zgodi, da se toliko ukvarjaš s hrano, da si pozabila na stvari, v katerih zares uživaš, pa če je to smučanje, rolkanje ali pa izdelovanje iz gline. Takšne dejavnosti so pomembne zate, ob njih se razveseliš in počutila se boš srečno. Počni to, kar sama dobro veš, da te naredi srečno.
4. Zdrav odnos s hrano
Zdrav odnos s hrano ne pomeni, da pretiravaš v katero koli skrajnost – ne ješ samo zelenjave, ker je zdrava, ali samo hitro hrano in čokolado, temveč združiš vsa živila, saj skupaj gradijo pravo prehrano. Prav je, da skrbiš zase in ješ kakovostno hrano, nič hudega pa ne bo, če greš vsake toliko časa ven na tortico in jufko.
5. Strokovna pomoč in ‘sotrpinke’
Morda si poskusila že neštetokrat, pa ne gre. Ne moreš pogoltniti hrane, v ogledalu pa samo sebe vidiš še vedno preveč okroglo. Čutiš, da vse to pelje v prepad, pa ne moreš drugače. Obrni se na šolsko svetovalno službo, pokliči na TOM telefon https://www.e–tom.si/ ali se oglasi na MUZI, kjer se ukvarjajo prav z motnjami hranjenja in so za to specializirani, tam pa se na delavnicah spoznavajo in družijo tudi punce, ki imajo enake težave kot ti.
Morda ti lahko pomaga kakšen (psiho)terapevt, ki je specializiran za motnje hranjenja, pri Punci na to temo svetujeta dr. Lucija Čevnik in mag. Saška Klemenčič. Naj ti ne bo nerodno. Vsi omenjeni ljudje in organizacije so usposobljeni za takšno delo in slišali so že nešteto zgodb, o kakršnih je ljudem nerodno govoriti na glas. Podobno zgodbo, kot je tvoja, so že slišali. In podobni punci so že pomagali, da je zaživela lahkotneje, čeprav je nazaj pridobila prepotrebne kilograme za zdravo in srečno življenje.
Nikoli ne pozabi
Nikoli ne pozabi, da si čudovita in nihče ni tak kot ti (razen če imaš enojajčno dvojčico, s katero sta si čisto podobni, ampak to samo pomeni, da sta obe lepi). Bodi to, kar si, in naj te ta bedna obsesija s hrano ne ustavi, premagajmo jo skupaj. Vedi, da je na svetu veliko deklet, ki gredo v istem trenutku kot ti skozi iste stiske kot ti.
Kaj te najbolj moti na tvojem telesu? No, zdaj pa se vprašaj, kam te je to telo že spravilo, saj je vendar fenomenalno.
