Urška Štrukelj

Urša Štrukelj
STROKOVNJAKINJA

Dipl. filozofinja in sociologinja kulture, celostna plesalka, kreativka, mama dveh najstnikov. »Moje življenje vodi ustvarjanje v vseh možnih oblikah. Od predelave oblačil, trajnostnega oblikovanja, slikanja, pisanja pesmi, plesa, plesa na svili, land arta … Inspiracija je moj moto, intuicija moje vodstvo. Vodim skupinska in individualna srečanja, kjer se srečava točno tam, kjer si in kakršna si. S tabo ni nič narobe. Vse je v najlepšem redu. Če pa se ti zdi, da slučajno ni, je treba le odstreti eno plast… Mi zaupaš?«

Sledi ji na:

Ob spominu nase kot na najstnico se mi prikrade notranji nasmešek, ko pa kdaj pripovedujem svoje zgodbe, krepam od smeha. Včasih ne morem verjeti, da sem bila tako predrzna, neustrašna in polna norih idej. Zame niso obstajale omejitve, kot so strah, dvom in negotovost. Cel svet se mi je zdel osvojljiv in sama sem najbolje vedela, kaj je prav in kaj narobe. Ampak to ni bil le čas uporništva, svojeglavosti, trme, nepremišljenosti, temveč čas globoke povezanosti s sabo. Takrat sem zelo dobro čutila, kaj je moje jedro, kaj želim, kaj mi je všeč, kaj mi ni. Zavedala sem se, da je tisti del mene, ki VE, nezmotljiv. To se danes sliši skoraj nemogoče, ampak ker sem doživela ta občutek, vem, da imamo dostop do tja. Prav vsak. Še posebej v najstništvu. Če si ga le privoščimo imeti. Kot najstnica sem zelo dobro znala razbrati svoje najglobje občutke. Prav zato sem poznala svojo naravo in sebe zelo čutila.
Izražala sem se s pisanjem pesmi, slikanjem, plesom. Od nekdaj sem ustvarjala, najraje nekaj popolnoma novega, ničemur in nikomur podobnega. Ker je bil moj oče slikar, sem morala vse narediti zelo drugače od njega. Tako sem začela razvijati popolnoma svoj slog – prosojne svetlobne slike. Iz tega se je rodila moja znamka Dilight, ki me spremlja že več kot 20 let in se z mano vred spreminja. Njena stalnica pa je ustvarjalnot, unikatnost in trajnostno oblikovanje.
Svojo mladost sem preživela v glavnem s prijatelji v skali, v sončnih plezališčih, v zasneženih hribih ter v plesnih dvoranah. Uživala sem v podiranju meja in obračanju perspektiv. Nisem prenesla omejitev, nadzora in avtoritete. Kakršnekoli družbene spone so me omejevale.
Del najstnice ni v meni nikoli zamrl (hvala bogu!) Ravno v občutku, ki sem ga nosila v tistem času, je še danes točka, kjer najdem samo sebe najglobje. Kjer res čutim svoje bitje, slišim svoj glas, poslušam svoj namen. In ta je vedno v gibanju in se dinamično spreminja. S tem ohranjam svoj vitalni del sebe, ki vedno ostaja živ, ne glede na smrti, ki jih doživim. Poslušati sebe je največja veščina, ki se je lahko v tem življenju naučimo.
Izjemnega pomena se mi zdi, da bi v najstništvu imela podporo odrasle osebe, ki bi mi bil/-a sogovornica prav na področju zaupanja v lastno integriteto, zaupanju vase, v svoje razmišljanje, čutenje. Na srečo sem imela močno voljo in bila nedovzetna za manipulacijo kakršne koli razsežnosti. Tako sem ohranila stik s tem delom sebe in še danes je ta zame izjemnega pomena. Kajti ni pomembno, koliko si star, temveč kako blizu si samemu sebi, koliko razumevanja in podpore si daš. Kako s sabo ravnaš.
Danes mi je kot mami odraščajočima najstnikoma to prvo vodilo. Kakšen odnos gradiš s sabo, do sebe, kako se poslušaš, kako izraziš, kje so tvoje meje, kaj misliš, kako se počutiš, kaj te moti, česa te je strah? Brez poslušanja sebe ne moreš živeti polnega in izpolnjujočega življenja. Ni možno. Vse drugo se lahko skrije.
Danes vodim skupine odraslih in otrok in posameznike, kjer skozi ples, glas, ustvarjanje v naravi iščemo prav to, s čimer smo v stiku, ko smo še neoblikovani od tega sveta. To je del nas, ki ga jaz imenujem ‘divji’ del nas. Potovanje tja pa ‘Okus po divjem’. Kdo smo, ko še nismo strgovali svoje neodvisnosti, svoje nravnosti, resnicoljubnosti, svoje nedolžnosti.
Najdeš me na www.dilight.si/, FB Dilight.