Pobeg

 

“Hej! Tebe pa že dolgo nisem videl na tem vlaku, greš domov?” je kot strela z jasnega prišlo vprašanje od fanta, ki je sedel na sedež poleg mene. Pravzaprav ni sedel, vrgel se je, kot da je največji frajer … No, saj je tudi bil. Večkrat sem ga skrivaj opazovala na postaji. Imel je črno vranje lase in topel pogled. Na njem se je vse zdelo tako popolno. Še če se je kdaj spotaknil z rolko, je bilo videti, kot da je to načrtoval. “Am, danes sem šla pozneje na vlak, ampak ja, domov,” sem sramežljivo odgovorila in zardela, kakopak. Gledala sem skozi okno, on pa si je nadel slušalke. Nisem vedela, kaj naj sama s seboj. Kaj če bo želel mojo telefonsko številko ali pa bo zaspal in ga bom morala zbuditi, ko bo moja postaja? Oh, daj no, ne dramatiziraj, samo sprosti se, sem si ponavljala. “O, poglej, v Kopru je jutri premiera drugega dela tegale filma. Bi šla?” Me je vprašal in pokazal novico na telefonu. “Ja, pa kaj še. Veš, kje je Koper?? In kaj naj rečem doma; da grem z neznancem na drugi konec Slovenije?” “Hja, pa drugič.” Drugič?! Rekel je DRUGIČ, torej obstaja možnost, da se še vidiva!! Ne dramatiziraj in se samo sprosti, ne dramatiziraj in se samo sprosti, sem si ponavljala. “Sicer pa prvega dela itak še nisem gledala,” sem na hitro navrgla.
“Gospodična še ni gledala te znane uspešnice?” se je zasmejal. Prikimala sem. “Imam idejo. Jutri pridi v telovadnico ob šoli. Odprta bo, po treningu lahko skupaj pogledava film,” mi je dejal, medtem ko sem se pripravljala na izstop. Ta frajer in jaz?! Naslednji dan sem doma pustila sporočilce, da pridem pozneje, v tem skoraj pozabila na malico in pritekla na nabito poln vlak. Ure na faksu so minevale, živčnost je naraščala. Ne dramatiziraj in se samo sprosti, ne dramatiziraj in se samo sprosti … Ura je odbila šest popoldan, študentje prvega letnika športne fakultete smo končali predavanja, starejši pa trening v
telovadnici. Pohitela sem do dogovorjenega mesta. V telovadnico sem vstopila skozi stranski vhod in tam pri blazinah je sedel on. Skuštran, a preprosto čeden!
“Lepo, da si prišla. Film imam naložen, čips je tudi pripravljen.” Oh, najraje bi ga objela. Sedla sva, se naslonila na steno in začela gledati. Da ne bi povzročala hrupa, sva morala imeti slušalke. Le centimeter je bil med nama. Čutila sem njegovo sapo, ko me je objel. V tem objemu bi lahko ostala še nekaj ur. Čez nekaj časa se je zaslišalo nekaj znanega, a nerazumljivega … zaklepanje vrat. Zaklenili so naju?! “In kaj bova zdaj?” Vprašujoče sem ga pogledala. Pokazal je na desno in stekla sva proti stranišču, ker so bila tam dosegljiva okna. “Splezaj mi na rame, odpri okno in pojdi ven,” mi je rekel. Medtem ko je ven plezal on, se je oglasil alarm. Super, bodo še mislili, da sva ulomila, sem si mislila. Sirena je tulila, midva pa sva hitro tekla do železniške postaje. In se glasno smejala …
Nekaj let po tem skupaj še vedno obujava spomin na prvo srečanje. Pravzaprav na prvi zmenek. Še vedno se temu smejiva … On frajer, jaz malce sramežljiva.

 

Napisala: Tjaša Zajc, Ivančna Gorica

 

Ti je všeč ta zgodba? Do 10. 2. 2022 do 22.00 lahko glasuješ zanjo in s tem omogočiš avtorici zgodbe čim boljšo uvrstitev in čim bolj bogato nagrado. Nagrado pa lahko z glasovanjem dobiš tudi ti <3 Klikni na navodila v Natečaj za punce – glasuj za svojo favoritinjo..