Večerja s starši

Z roko v roki sva hodila proti mizi, kjer so naju čakali njegovi starši. Čutila sem, da mi samostoječa nogavica počasi leze navzdol. Sredi polne restavracije pa si tudi nisem mogla ravno privoščiti, da dvignem krilo in si jo popravim. Lahko bi se opravičila in na hitro skočila do stranišča, a sva že tako ali tako zamujala in vedela sem, da njegovi starši zamujanja ne prenašajo. Njegovega očeta sem enkrat bežno videla, njegove mame pa še nisem spoznala. Počasi in previdno sem stopila do mize ter se nasmehnila njegovi mami, ki me je grdo gledala. Ker je bil Tian tiho, sem sama začela nervozno jecljati, da se opravičujeva za zamudo, da je bila gneča na cesti in da nisva našla prostega parkirnega mesta. “Tudi to, da si se sedemkrat preoblekla in dve uri prebila v kopalnici, ni pripomoglo” je Tian bruhnil v smeh. Grdo sem ga pogledala. Tega pa mu res ne bi bilo treba povedati. Videla sem, da se je nasmejal tudi njegov oče in na kratko pripomnil nekaj v smislu: “Ah, ženske”, njegova mama pa me je še vedno grdo gledala, rekla pa ni ničesar. Ko sva sedla, nam je natakar prinesel kozarce in jih napolnil z vinom. Nekaj časa smo sproščeno klepetali, pojedli predjed, jaz pa sem si neopazno želela popraviti nogavico, a mi nikakor ni uspelo. Natakar je prinesel hrano. Prijela sem za pribor in začela jesti, ko je njegov oče dvignil kozarec vina in rekel, da bi rad nazdravil najini zvezi. S polnimi usti sem se nerodno nasmehnila in odložila pribor. Prijela sem svoj kozarec in ga želela dvigniti, ko je mimo naše mize stopil natakar in me sunil v komolec. V paniki sem roko potegnila proti sebi in kozarec rdečega vina razlila po svoji svetli bluzi. Vsi so obnemeli, natakar se je obrnil proti meni in se mi opravičil. Videla sem, da je popolnoma paničen zaradi nezgode, zato sem se mu nasmehnila in rekla: “Ah, ni problema, se zgodi.” Na srečo sva prišla z mojim avtom, kjer sem vedno imela kakšno rezervno majico, zato sem vstala od mize, da bi se odpravila proti avtu. Takrat pa sem jo začutila. Nogavica se je zarolala izpod krila do mojega gležnja. Nerodno sem odšla iz restavracije brez, da bi se ozirala. V avtu sem vzela rezervno majico, s katero sem se odpravila nazaj proti restavraciji in direktno do stranišča. Zaprla sem se v kabino, se preoblekla in končno popravila to presneto nogavico. Z ihto sem jo potegnila gor, popravila krilo in odprla kabino. Preden sem odšla, sem se še na hitro ošinila v ogledalu in se nasmehnila sami sebi. Takrat pa me je oblila groza. Med sprednjimi zobmi sem imela velik kos solate, ki se je tja moral ugnezditi že med predjedjo. Jaz pa sem se tako na veliko smejala, ko smo se pogovarjali. Ko sem ga odstranila, sem se odpravila nazaj proti mizi. Tian in njegovi starši so že pojedli, moj krožnik je bil še poln. Že sem želela sesti za mizo, ko se je Tian odkašljal, kakor da mi želi nekaj povedati. Pogledala sem ga, on pa mi je namignil proti moji nogi. Ozrla sem se in videla, da sem nogavico, ko sem jo s tako ihto vlekla nazaj gor, pretrgala. Nerodno sem sedla nazaj za mizo, pojedla in upala, da se večer hitro konča. Prepričana sem bila, da me njegova mama sovraži, njegov oče pa me ima za nerodno kmetico. Mukotrpen večer se je končal in odpravila sva se domov. Po poti domov je Tianu zapiskal telefon in zasmejal se je. “Kaj je?” sem ga vprašala. “Ah, nič. Mama mi je pisala” je smeje odvrnil. Čeprav nisem bila prepričana, da želim vedeti, sem ga vseeno previdno vprašala: “In kaj je rekla?” Ker sva se ravno ustavila na rdeči, mi je pod nos pomolil njegov telefon, v sporočilu pa je pisalo: “Ta pa je nekaj posebnega. Ne izpusti je.” Izkazalo se je, da sem jima bila kljub vsemu všeč.

 

Napisala: Špela Kšela, Maribor

Ti je všeč ta zgodba? Do 10. 2. 2022 do 22.00 lahko glasuješ zanjo in s tem omogočiš avtorici zgodbe čim boljšo uvrstitev in čim bolj bogato nagrado. Nagrado pa lahko z glasovanjem dobiš tudi ti <3 Klikni na navodila v Natečaj za punce – glasuj za svojo favoritinjo.