Kaj najraje počneta skupaj?
Potovanja so najina skupna strast, še najraje taka, za katera je treba sesti na letalo. J Skupno nama je tudi navdušenje nad modo: šoping in ustvarjanje kombinacij. A tudi miganje: sprehodi in fit treningi.
V zadnjem času sva vsemu temu dodali še poslovno sodelovanje. Prvo je bilo v okviru izdaje knjižice Nasmehni se!, ko je Irena prispevala avtorske metaforične misli, Satin pa krokije – skice zanje. Nato sva združili ideje, ustvarjalnost in znanje pri rokovniku Ujemi ritem v 2021, tedenskem namiznem planerju ter zdaj v projektu prav posebne »stoječe« knjižice motivacijskih misli z naslovom Moj ritem.
To vama daje …
Irena: Predvsem veliko užitka: veselja in smeha pri vsem, kar počneva skupaj. Pa tudi prepletanje znanja, pogledov in idej. Vrhunski je občutek, ko »vrževa na mizo« ideje in začneva sestavljati nekaj novega, pri tem pa vedno znova ugotavljava, kako se dopolnjujeva.
Pri prostočasnih dejavnostih pa sploh vse popestriva s sproščenostjo in smehom. Meni je ta čas, preživet s Satin, zelo dragocen: od nje se učim, jo učim, hkrati pa mi je ogledalo za mojo preteklost in v meni prebuja spomine na moja leta, v katerih je sedaj ona.
Satin: Zame je druženje z mami vedno zabavno: pri delu in nedelu. Od nje se učim, a sem ponosna tudi, ko jaz njo kaj naučim. Pri sodelovanju trenirava svoje veščine, kot je npr. ustrezna komunikacija in argumentacija, moč dobronamernega prepričevanja, spodbujanje …, na potovanjih npr. se veliko pogovarjava in smejeva. Imava srečo, ker naju zanimajo podobne stvari, zato pri organizaciji dela ali potepanja nimava težav. Res se imava super, ko sva skupaj. Zelo cenim mamino mnenje. Ni samo moja mama, je tudi moja velika vzornica in prijateljica.
Kaj pa takrat, ko se ne strinjata in bi želeli, da druga razmišlja ali dela drugače?
Irena: Seveda se vedno ne strinjava. Včasih povzdignem glas, a v glavnem se kar znam obvladati, globoko vdihnem, se ne odzovem takoj … Počakam, da zadeva dozori. Se pa ves čas učiva v tem odnosu in se trudiva graditi najin medgeneracijski most.
Satin: Včasih sem impulzivna, ker me ideje prehitevajo. Seveda se z mami sporečeva, a tudi to delava spoštljivo in še vedno vljudno. Ja, tudi nestrinjanje in ‘prepiranje’ lahko poteka vljudno. 🙂
Kaj vaju poleg mode, športa, potovanj in ustvarjanja knjig še povezuje?
– imava podobne cilje in odnos do življenja;
– sva veliki pozitivki;
– sva dve osebi, ki sta dokaz, da človek lahko uživa v delu in nedelu ter zna oboje dobro prepletati in ohranjati v ravnovesju.
Vajin podvig, ki smo ga veseli tudi drugi, so vajine knjige in najlepši rokovnik na svetu, ki sta ga razprodali v manj kot mesecu dni. Satin, ti rišeš, in Irena, ti pišeš. Katera je šefinja?
Satin: Mami je vsebinska in finančna šefinja, jaz pa idejna ter organizacijska. J Ta kombinacija se nama je izkazala kot odlična.
Katera je dala pobudo?
Satin: Jaz. To sem sicer predlagala mami že za rokovnik 2020, a je nisem mogla prepričati, ker ima ona v zadnjih treh mesecih leta (ko bi rokovnik nastajal) zelo veliko svojega osnovnega dela – predavanj in vodenj različnih dogodkov. Lani pa sem izkoristila njeno manjšo obremenitev z drugimi stvarmi zaradi koronakrize in rekla je DA. 🙂 Za nastajajočo stoječo knjižico motivacijskih misli pa je dala pobudo mami.
Kaj svetujeta puncam in mamam, ki si želijo skupaj kaj ustvarjati?
Irena: »Super je vse, kar povezuje. Skupni projekt, pa naj bo to pletenje kape in šala, pisanje knjige, risanje, telovadba, peka peciva, ustvarja nevidne niti, ki pa so zelo močne. In pomembne za obe: mamo in hčerko. Trajajo lahko celo življenje in vplivajo na razvoj osebnosti obeh. V dobrem smislu. Pomembno je le, da to opravilo izbereta skupaj in je torej všeč obema. Biti mora prisotna strast, ne prisila.«
Kako vama vajini projekti pomagajo pri grajenju še globljih vezi?
Irena: Zelo. Vsak človek je svet zase, svoj lastni individuum, a vseeno imam včasih občutek, kot bi bili s Satin ena oseba v dveh telesih. Zelo se dopolnjujeva, si zaupava, ceniva in spoštujeva osebnost ter delo druga druge. Tudi Satin ima ob študiju svoje projekte in jaz sem zagotovo za vse, kar dela, njena največja fenica. Skratka ponosna mama in zdi se mi, da je to ena od največjih osebnih zmag, ki jih dosežeš kot mama. A naj se nihče ne ustraši; to ne pride čez noč in za te stvari in vezi najstniška leta, ko mladostnica upravičeno išče lastno identiteto, niso najbolj učinkovita. Vloga mame je takrat zelo zelo pomembna, težko pa odnosu hči-mama takrat dodaš še eno vlogo: prijateljica. A tudi če mama ni ravno prijateljica, je lahko motivatorka, svetovalka tu in tam, pomočnica, predvsem pa aktivna poslušalka in ljubeča mama.
Ko se ne strinjata glede skupnega projekta …
Irena: »… iščeva kompromise. Če me Satin uspe z argumenti prepričati, popustim. Imava pa določene stvari oz. naloge in zadolžitve lepo razdeljene glede na najine sposobnosti in talente, tako da večjih težav nimava.«
Satin: »Mami ima več izkušenj in ji vedno prisluhnem. A če se mi zdi kaj res neustrezno, ji ne kimam, temveč razložim, zakaj je kaj boljše. Imava zelo spoštljiv in odprt odnos, zato si upava iskreno povedati vse.«
Irena, kaj svetuješ vsem mamam in kaj predlagaš njihovim hčerkam?
Irena: »Mame, bodite povezovalne, spodbujevalne, vztrajne in potrpežljive. Ko v svoj odnos s hčerko mama vnese poleg ljubezni še druge vrednote, je to zmagovalna kombinacija. Pomembno je, da odnos mame do hčere ni podcenjujoč, pretirano zaščitniški v smislu posesivnosti. Hčere odraščajo in ta njihov razvoj je treba upoštevati ter izkoristiti v dobro obeh. Mame smo s svojimi leti bolj modre, bolj pametne. Logično. Zato moramo me biti pobudnice, kreatorke ljubečega, pa vendarle tudi zdravega medsebojnega odnosa, ki ga skozi leta in različne situacije tkemo s svojimi hčerkami. Pustimo jim, da kdaj delajo tudi napake. Tudi me smo jih, ko smi bile v teh letih, kot so zdaj one. Seveda smo se tudi me kdaj zaletele, spotaknile in vse to morajo do neke mere seveda izkusiti, doživeti tudi one. Kajti če ne bi delale v tem odraščajočem obdobju napak, če se ne bi tudi spotikale, potem jih pozneje ne bi znale prepoznati kot napake in jih reševati. Ne bi se tovrstno utrjevale in učile in bi se spotaknile ob vsak kamen na poti do cilja. Tako pa bodo znale ovire preskočiti, se jim morda izogniti. Zato bodimo, bodite do neke mere potrpežljive, pa vendarle z ustrezno mero ustvarjajmo, ustvarjajte ta odnos.
Ne, ni skrbi, tudi če v nekem trenutku ali celo daljšem odraščajočem obdobju punce ne pokažejo, da vas imajo rade, vas imajo. Kot je splošno znano in je zapisal tudi Tone Pavček … mama je ena sama.
Hčerkam pa predlagam le, da se prepustijo kdaj pa kdaj maminim besedam in nasvetom. Naj se zavedajo, da mame vse delajo in rečejo v njihovo dobro, čeprav na prvo žogico včasih ni videti tako.«
Satin, kaj svetuješ vsem puncam in kaj predlagaš njihovim mamam?
»Punce, ne glejte v tem odraščajočem obdobju na mame kot tečke. Veliko vedo in do vas gojijo izjemno ljubezen. Vem, da je težko, a poskusite v kakšnih situacijah stopiti v njihove čevlje. Ni jim vedno lahko. Ne v njihovem zahtevnem poslovnem svetu, ne v zasebnem. Razbremenite jih kdaj s prijazno besedo ali pomočjo. Ste pripadnice generacije Z in dobro veste, da je stereotip, da je mama gospodinja, ki dobro kuha in skrbno pere ter lika, že passe. Sprejmite jih v svoj svet kdaj pa kdaj. Hvaležne vam bodo.
Mame, bodite potrpežljive s hčerkami. Odraščajo. Ne potrebujejo vas več pri oblačenju, vas pa potrebujejo kot svetovalko, podpornico … Ne vzemite preveč osebno, kadar vas nepotrpežljivo zavrnejo. To ni zato, ker vas ne bi imele rade, ampak zato, ker imajo v tistem trenutku v glavi navidezno nepremostljive ovire in nerešljive težave. Počakajte in jim nato na primeren način povejte, da je vse, prav vse rešljivo. Pri tem ji ponudite roko in ljubezen.«
